Znameniti predmeti

SAMURAJSKI OKLEP

Na Japonskem je razvoj orožja in bojne opreme sprva sledil predvsem zgledom s celinske Kitajske, vendar so japonski obrtniški mojstri že zgodaj razvili prepoznavne sloge, prilagojene domačemu okusu in načinu bojevanja. Zaščitna oprema japonskih samurajev se je v osnovi opirala na tehnologijo lamelnega oklepa – zaščitnega oblačila, sestavljenega iz preluknjanih ploščic, z vrvicami ali trakovi povezanih v večje sklope. Te so dopolnjevali s tekstilnimi segmenti, okrepljenimi z verižnino ali manjšimi kovinskimi ploščicami.
 
Edini skorajda v celoti ohranjen primerek samurajskega oklepa na Slovenskem je v zbirko Narodnega muzeja prišel z odkupom leta 1961. Izdelan je v slogu go mai do, s prsnim oklepom iz večjih navpično nanizanih, togo spojenih kovinskih plošč, zaščitenih s črnim japonskim lakom uruši. Zaščito spodnjega dela trupa in stegen zagotavljajo podolgovati ščitniki podobne konstrukcije, obešeni na svilene vrvice.
 
Poleg ramenskih ščitnikov lamelne konstrukcije bojevnikove roke varujejo dolgi tekstilni rokavi, na zunanji strani prekriti z našito verižno pletenino in togimi ščitniki za dlani. Na enak način so izdelane do kolen segajoče tekstilne hlače. Glavo pokriva značilna okrogla čelada s širokim krajcem, obrazno masko in ovratnikom. Oklep dopolnjuje še par slabše ohranjenih golenic, izdelanih v nekoliko drugačnem slogu, ki prvotno verjetno niso sodile k celoti.
 
Več ...

REPETIRNA ZRAČNA PUŠKA SISTEMA GIRARDONI

Vse od iznajdbe prvega ognjenega orožja so si puškarski mojstri prizadevali razviti konstrukcije, s katerimi bi bilo mogoče izstreliti po več strelov, ne da bi jih bilo vmes treba polniti. To težavo so dokončno obšli šele z odkritjem enovitega naboja v kovinskem tulcu sredi 19. stoletja, vse dotlej pa so nadobudni izumitelji iskali drugačne alternative.
 
Eno od njih je predstavljal stisnjeni zrak. Prve uporabne zračne puške so v Evropi razvili že v 16. stoletju. Pri tej vrsti orožja je energijo za potisk krogle zagotavljal zrak, načrpan v rezervoar pod velikim tlakom. Sredi 18. stoletja bi na evropskem tržišču že lahko našli zračne puške velike moči, primerne celo za odstrel težje divjadi.
 
Leta 1780 je tirolski urar in puškar Bartholomäus Girardoni razvil dotlej najbolj izpopolnjeno različico zmogljive zračne puške. Ta je bila opremljena z risano cevjo, repetirnim mehanizmom, nabojnikom za 20 krogel in stožčastim rezervoarjem za zrak, ki je deloval tudi kot kopito. Girardonijeva repetirka je bila prva in edina zračna puška, zasnovana posebej za vojaško uporabo. Polnjenje rezervoarja je zadoščalo za vsaj 40 zaporednih strelov z učinkovitim dometom več kot 100 m.
 
Po kadenci streljanja daleč prekašala sočasno ognjeno orožje, žal pa se zaradi občutljive in zapletene konstrukcije ni najbolje obnesla v oborožitvi avstrijske armade. Toliko bolj uspešno se je nekoliko pozneje prebila na civilni trg, kjer je našla kupce predvsem med športnimi strelci in lovci. Kratka repetirna puška iz delavnice slovitega dunajskega mojstra Johanna Contrinerja se uvršča med najkakovostnejše primerke zračnega orožja sistema Girardoni, ki je bilo v prvi polovici 19. stoletja priljubljeno zlasti v srednji Evropi. 
 
Več ...

JANEZ AVGUŠTIN PUHAR, AVTOPORTRET

Svetlobni zapisi prvega slovenskega fotografa in izumitelja Janeza Puharja – tako tudi njegov celopostavni Avtoportret – sodijo v uvodno obdobje svetovne fotografije; kranjski duhovnik se je z njimi zapisal v zgodovino tega likovnega medija in obogatil njegovo zgodnjo, eksperimentalno fazo. Spomladi leta 1842 je razvil postopek fotografiranja na stekleno podlago in s svojimi dosežki izboljšal, poenostavil in pocenil tedaj drage in zahtevne fotografske metode. Svojo izvirno tehniko je razvil kmalu za prvimi iznajdbami francoskih, angleških in ameriškihpionirjev fotografije, kot portretist pa je marsikaterega od njih celo prehitel. 
 
Avtoportret ni eden Puharjevih prvih uspehov – nastal je v petdesetih ali zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja, potem, ko je svoj postopek s skoraj desetletno zamudo že predstavil akademskim krogom. Leta 1850 ga je razgrnil pred učenjaki avstrijske cesarske akademije znanosti na Dunaju; opisu je priložil tudi nekaj fotografij. Sledila je objava v tamkajšnji periodični publikaciji Sitzungsberichte der mathematisch-naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (VI/1, 3. jan. 1851). Članek je sprožil plaz sorodnih objav v številnih strokovnih publikacijah po Evropi in Ameriki (v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Angliji, Pensilvaniji). Naslednje leto (1852) mu je francoska Akademija za kmetijstvo, rokodelstvo in trgovino v Parizu (Académie nationale agricole, manufacturière et commerciale) izdala diplomo za izum in ga imenovala izumitelj fotografije na steklu (Inventeur de la Photographie sur Verre). 
 
Skromni fotograf s kranjskega podeželja se je tako promoviral v znanstvenem svetu, širša, tudi laična svetovna javnost pa si je njegovefotografije lahko ogledala na treh svetovnih razstavah: v Londonu (1851), New Yorku (1853) in Parizu (1855).
 
 
Več ...

ŽARA S SRCEM BRATA GABRIJELA

V Narodnem muzeju Slovenije hranimo srebrno žaro, kjer naj bi bilo shranjeno srce brata Gabrijela Girauda, ustanovitelja trapistovskega samostana v Rajhenburgu. Ob bratovi smrti leta 1899 sta okrožni zdravnik dr. Matija Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič iz njegovega trupla izrezala srce in ga shranila v srebrno žaro, ki so jo izdelali na Dunaju. Menihi so jo slovesno vzidali v kamniti postament velikega križa sredi pokopališča trapistov. Menili so, da je tako njegova duša ostala v Rajhenburgu, telo pa so na željo sorodnikov odpeljali v njegovo rojstno domovino in ga tam pokopali. 
 
Pri preiskovanju vsebine žare brata Gabriela so strokovnjaki Narodnega muzeja Slovenije uporabili rentgensko radiografijo. Rentgenski posnetki sicer niso pokazali prisotnosti organskega materiala, so pa potrdili, da je notranjost napolnjena s tekočino. To daje slutiti, da je v žari resnično shranjeno srce. Žara je zapečatena s svincem in še ni bila odprta odkar je v Narodnem muzeju Slovenije.  Po pripovedovanju še živečih patrov so menihi, dokler je bila še v samostanu, žaro občasno odprli in v njej zamenjali formalin. Prav zato, ker je bila v  preteklosti večkrat odprta pa obstaja možnost, da v njeni notranjosti ni več srca brata Gabriela. Da razrešimo misterij, bomo žaro poslali v München na obsežnejše in natančnejše analize. 
 
Več ...

KOPITLJAČEK

Možiček-kopitljaček,
to bister je junaček,
nikdar se ne upeha,
kopitati ne neha,
kopita skoz in skoz,
kopitne Anko v nos.
 
- Oton Župančič
 
Kopitljaček je igrača z dolgo zgodovino, ki ji lahko sledimo vse od starega Egipta. Običajno ima obliko ploske človeške figurice ali možička, izžagano iz tankih deščic, pa tudi lepenke ali drugega materiala. Preprosti marioneti podobna lutka je opremljena z gibljivimi udi, ki so na hrbtni strani simetrično povezani z vrvico. Če vrvico sunkovito potegnemo, kopitljaček zacepeta z rokami in nogami, kot bi skočil kvišku. 
 
Zapletenejših mehanskih igrač v preteklosti niso poznali ali pa vsaj povprečnemu otroku niso bile lahko dostopne. Zato ne preseneča, da se je kopitljaček tako priljubil mladini po vsej Evropi, še posebej pa v nemškem kulturnem prostoru, kjer ga poznajo pod imenom Hampelmann.
 
Kopitljaček je tako preprosta igrača, da je ni težko ustvariti kar doma. Vendar so se v 18. in 19. stoletju na tržišču uveljavili predvsem obrtni izdelki iz delavnic na Bavarskem in v Češkem rudogorju, krajev z močno lesnoobdelovalno tradicijo. Tedaj se je tudi dokončno izoblikoval značilni kopitljačkov lik: šaljiva podoba norčka v pisanih oblačilih in s koničastim pokrivalom.
 
Več ...

Stran 4 od 4