Znameniti predmeti

CESARSKI GRADBENI NAPIS

S fragmentarno ohranjene marmorne plošče je možno razbrati, da sta prvi rimski cesar Avgust in njegov naslednik Tiberij mestu podarila stavbo, morda obzidje, na katero so namestili to ploščo. Napis je verjetno povezan z izgradnjo rimske kolonije Emone, vendar je mesto nastalo že približno pol stoletja prej. 

Besedilo na plošči naj bi se v prevodu bralo takole: 

Vladar Cezar, sin božanskega (Cezarja), Avgust, najvišji svečenik, 
trinajstkrat konzul, enaindvajsetkrat izklican za vrhovnega poveljnika (imperator), ki mu je
bila sedemintridesetkrat potrjena oblast tribuna, oče domovine,
in Tiberij Cezar, sin božanskega Avgusta, Avgust, najvišji svečenik, dvakrat konzul, šestkrat
izklican za vrhovnega poveljnika, ki mu je bila šestnajstkrat potrjena oblast tribuna,
sta dala (mestu) [obzidje s stolpi].
 
Na stalni razstavi si lahko ogledate poizkus rekonstrukcije gradbenega napisa v originalni velikosti.
 
Več ...

EMONSKI MEŠČAN – POZLAČEN RIMSKI BRONAST KIP IZ EMONE

»Emonec«, kot se je za pozlačen bronast kip uveljavilo ime, je edini ohranjen spomenik civilni osebi s kipom na stebru s celotnega območja nekdanjega Rimskega imperija. Ohranjeni so le še trije takšni spomeniki, ki pa vsi predstavljajo cesarje. 
 
Kip emonskega meščana je malo manjši od naravne velikosti, visok je 145 cm, in prikazuje mladega moškega iz časa cesarja Trajana, oblečenega v togo – značilno rimsko oblačilo, ki so ga smeli nositi le svobodni rimski državljani. Celoten nagrobni spomenik, sestavljen iz stebra, kapitela in kipa, je v višino meril okoli pet metrov in že od daleč pritegnil pozornost popotnika, ki se je Emoni približeval s smeri Trojan.
 
V lapidariju Narodnega muzeja Slovenije si lahko ogledate originalni kip emonskega meščana, na stalni razstavi pa rekonstrukcijo celotnega nagrobnega stebra v naravni velikosti.
 
Tukaj si lahko ogledate kratek dokumentarni film o znamenitem kipu.
 
Več ...

SLONOKOŠČENI PUNČKI NEPOROČENE DEKLICE

Lutki sodita med izredno redke ohranjene slonokoščene lutke iz rimske dobe. Zaradi dragocenega materiala in skrbne izdelave sta bili dragocenost že v času uporabe. Bili sta pridani v grob deklice, ki je izvirala iz premožne emonske družine. Punčki sta bili najverjetneje izdelani v samem Rimu in sta gibljivi v ramenskem, komolčnem, kolčnem in kolenskem sklepu. Najverjetneje sta bili pobarvani z živimi barvami. Za določitev časa, ko sta nastali in bili v uporabi, sta pomembni njuni pričeski z lasmi, počesanimi za ušesa, na zatilju segajočimi do ramen.

S podobnimi in tudi manj dragocenimi lutkami iz keramike, kosti, lesa, voska so se v rimski dobi igrale deklice, podobno, kot to počnejo danes. Deklice so svoje igrače pred poroko darovale božanstvom, zato jih redko najdemo v grobovih.

Več ...

GERMANSKI NAKIT IZ KARNIJA

Noša in nakit prebivalcev Karnija sta bila raznovrstna in bogata. Kot je moč soditi po arheoloških najdbah, je bilo ob oborožencih visokega stanu precej premožnih žensk, večinoma germanskega rodu, in njihovih otrok, ki so se krasili z dragocenim nakitom in opravo. Germani so s seboj prinesli svojo značilno modo, krašenje z žlahtnim kamenjem in globokim vrezovanjem različnih likov. V zlato ali pozlačeno površino so vstavljali okrasne kamne, najpogosteje almandine, različke granata. Na nakitu so globoko vrezani različni vzorci (vitice, trikotniki, meander) in komaj prepoznavni živalski liki. Zelo pogost je nakit v podobi ujed, predvsem njihovih krivokljunih glav, na primer priljubljene zaponke v obliki črke S. 
 
Germanke so pogosto nosile pisane ogrlice iz steklenih jagod. Na pasu so imele obešene posamične velike jagode iz jantarja, kalcedona ali stekla; razlagajo jih kot magične priveske. Med najdbami, ki pripadajo vzhodnogotski ženski noši, sta posebnost veliki pasni sponi iz Kranja. Pozlačeni sponi sta okrašeni z granati. Za ta priljubljeni način okraševanja so pri predmetih s slovenskih najdišč, kot so pokazale analize, uporabljali granate, ki izvirajo iz Indije ali s Cejlona.
 
Več ...

LESENE PASTI

Na splošno se predmeti iz organskega materiala redko ohranijo, tri lesene pasti pa so posebne tudi zato,  ker so edina tovrstna najdba na širšem območju. Pasti so izredno zanimive zaradi tehnologije, ki ostaja enaka od bronaste dobe pa vse do današnjih dni. 
 
Na razstavi si lahko ogledate dve izmed pasti. Prikazani sta obrnjeni s spodnjo stranjo navzgor. Past se pod lažjo živaljo verjetno ni vdrla, človek pa bi jo enostavno razprl, če bi se ujel vanjo. Uporabljali so jih za lov divjadi, predvsem jelenov, mehanizem pa je ukleščil njihovo nogo.
 
Več ...

MEČ IZ LJUBLJANICE

V rečni strugi Ljubljanice je bilo najdenih več deset mečev iz visokega in poznega srednjega veka. Predstavljeni primerek je morda najimenitnejši predstavnik svojega razreda iz zgodnjega 15. stoletja. V srednjeveški Evropi je dvorezni meč veljal za najprepoznavnejše vitezovo orožje.
 
Njegova izdelava je za tedanjo tehnologijo pomenila vrhunski izziv – da se rezilo med uporabo ne bi zvilo, zlomilo ali prehitro skrhalo, ga je bilo treba skovati iz kakovostnega jekla, ga primerno oblikovati in zakaliti, nato pa še zbrusiti in opremiti z ročajem. Te postopke je zares dobro obvladovala le peščica specializiranih mojstrov.
 
Klasični viteški meč je bil razmeroma kratek, z dolžino približno 1 m. Zaradi izboljšav zaščitne opreme se je njegovo rezilo od sredine 13. stoletja postopoma daljšalo. Tako je nastal dolgi ali enoinpolročni meč, ki ga je bilo mogoče vihteti bodisi z eno bodisi z obema rokama. Kljub številnim stereotipom in podobam iz sodobne popularne kulture je bil tak meč odlično uravnoteženo, pretanjeno orožje, z maso v povprečju 1,5 kg. Uporabljati ga je bilo mogoče tako za sekanje in rezanje kot za zadajanje smrtonosnih vbodov.
 
Več ...

SVETO SORODSTVO

Motiv Kristusovega sorodstva izhaja iz srednjeveškega izročila, po katerem naj bi se Marijina mati Ana trikrat omožila in rodila tri hčerke, ki so se vse imenovale Marija. Osrednji liki slike so sv. Ana in Marija z Jezusom v naročju. Ob njih sta drugi dve Anini hčerki, Marija Kleofova in Marija Salomejeva, obdani s svojimi otroki.V ozadju je ob njunih možeh razporejeno moško in žensko sorodstvo, predstavljeno s petindvajsetimi liki. Na napisnih trakovih so zapisana njihova imena. Slovesnost in umirjenost odraslih so razgibali otroci, eden med njimi s palico med nogama 'jaha konjička', Janez Evangelist se uči hoditi s pomočjo 'hojice' … Oblačila in pokrivala nastopajočih oseb povzemajo značilno srednjeevropsko nošo okoli leta 1500.
 
Slika je delo anonimnega, na Slovaškem delujočega slikarja, ki ga je strokovna literatura po nekdanjem glavnem oltarju frančiškanske cerkve v Okoličnem krstila za Mojstra iz Okoličnega
 
 
 
 
 
Več ...

Stran 2 od 4